http://www.delo.si/kultura/glasba/miha-kralj-prezdete-noci-in-propadli-zakoni-niso-sli-v-nic.html

Miha Kralj: Preždete noči in propadli zakoni niso šli v nič

Rekli so mu slovenski Jean Michel Jarre. A on pri tem le zamahne z roko. »Jaz sem Andromedozačel komponirati, še preden sem prvič slišal zanj.«

Vsak nihče ima knjigo, heroji pa so pozabljeni

Trenutno o Mihi Kralju snemajo dokumentarec, ki bo premiero predvidoma doživel spomladi 2017. Film Električne sanje, ki je imel delovni naslov Vesoljski Bruce Lee, snema režiserDušan Moravec, idejo in scenarij pa je prispeval Gregor Bauman. Slednji pravi, da ima pri nas že vsak »nihče« svoj film ali knjigo, medtem ko na prave heroje, tiste, ki so res premikali meje ali hodili pred časom, radi pozabljamo. In Miha Kralj je po njegovem en tak po krivici prezrtih herojev. »Lahko bi celo rekel, da gre v neki vrsti za popravo zgodovinskih krivic v miljeju domače popkulture. Poleg tega je Miha pustil velike sledi ne samo doma, temveč tudi v tujini, njegov album Andromeda je resnični collectors item v širšem smislu, pravi Bauman.

 

Andromeda je bila prva jugoslovanska instrumentalna elektronska plošča (dolga leta so z njeno osnovno temo podlagali počasne posnetke smučarskih skokov) in Miha Kralj jo bo 22. septembra v Kinu Šiška zaigral v celoti drugič v 36 letih. In z njo še svoje ponadorele uspešnice, kot so Sava šumi, Halo Nataša in Zemlja kliče S. O. S.

Andromedo boste v živo zaigrali šele drugič v življenju. Ni bilo medtem nič več priložnosti?

Leta 1984 sem imel pripravljen nastop pred parlamentom, pa so pred menoj nastopili Martin Krpan, in ker so politično provocirali, je policija prekinila koncert. Naslednja priložnost je prišla šele leta 2014, ko so se name spomnili organizatorji Mednarodnega festivala računalniških umetnosti v Mariboru, in mi ni preostalo drugega, kot da povabilo sprejmem. Potem so me lani povabili v Kino Šiška kot skritega gosta na premiero filma Tehnika ljudstvu, tam mi je režiser Dušan Moravec predlagal, da bi o meni posnel dokumentarni film in ta koncert bo del tega.

Andromeda, Miha Kralj (na 1:10 boste prepoznali slavno glasbo, ki je včasih spremljala počasne posnetke poletov v Planici)

Andromedo ste ustvarili v času, ko je razvoj japonskih sintesajzerjev prinesel takšno revolucijo, da ste se klaviaturisti začeli osamosvajati od bendov, saj ste sami lahko zveneli kot celoten bend − one man band.

Jaz sem že sredi 70. let, ko sem imel skupino Prah, nabavljal razne klaviature iz tujine. Ker pa so vsako leto prihajale novosti, sem bil nenehno v kreditih. Če imaš veliko različnih instrumentov, lahko delaš čudeže. Potem pa so mi v Emonski kleti v Ljubljani ponudili stalen angažma kot one man band za dobro ceno. Najprej sem sicer okleval, ker smo s Prahom dobro šibali naokrog, vendar smo se že kregali. Prah sem razpustil, iz njega je po tem nastal Hazard, mene pa so v Emonsko klet ljudje hodili poslušat in gledat, kaj imam novega, tudi številni glasbeniki, Pankrti, klasiki, kulturniki, pesniki …

Razvoj sintesajzerjev je prinesel glasbo, ki je takrat zvenela precej futuristično, znanstvenofantastično. Kaj ste vi imeli v glavi?

Mene zelo zanima vesolje, pa tudi grška mitologija, znanstvena fantastika … Vedno zrem gor (smeh). Vedno sem bil posebnež, saj sem še zdaj, čeprav sem malo bolj na tleh. Še zdaj vse noči programiram, iščem zvoke … Dvakrat sem bil poročen in vse zaj…, ker me pač niso razumele. Čeprav sem od glasbe tudi živel. Od Andromede sicer ne, zato pa od igranja komercialne glasbe za ples po terasah in hotelih, predvsem na Bledu.

Koliko vas je za Andromedo navdihnil Jean Michel Jarre, ki je bil takrat evropski kralj elektronske sintetizatorske glasbe?

Nič, Andromeda je začela nastajati že prej, razvijal sem jo skozi 70. leta. Šele ko smo šli leta 1978 s Prahom igrat v Frankfurt za izseljence, me je neka novinarka videla, kako uporabljam sintesajzerje, in me vprašala, ali vem za Jarra, češ da imam podoben pristop. Takrat sem prvič slišal zanj. Res pa je, da sem ploščo Andromeda dokončal v času angažmaja v Emonski kleti in jo posnel in izdal šele leta 1980, in to pri založbi RTB Beograd, ker so me na naši RTV ZKP zavrnili, češ da ta glasba ni primerna za izdajo.

Ironija je, da je Andromeda kasneje prav na TV Slovenija pristala kot podlaga za počasne posnetke smučarskih skokov!

Režiser Stane Škodlar, ki je televizijske prenose športa postavil na svetovno raven, se spominja, da je potreboval podlago za počasne posnetke smučarskih skokov. Izmed desetih predlogov, ki mu jih je prinesel producent, je izbral Andromedo. Pravi, da jo na Norveškem še vedno uporabljajo, pri nas so jo pred leti umaknili. Tako sem dolga leta dobival za avtorske pravice, to mi je bila potrditev, da preždete noči in propadli zakoni vendarle niso šli v nič (smeh).

Kako so nekoč sprejemali instrumentalno glasbo in kako jo danes, ko se zdi, da mora biti glasba kratka, banalna, seksi in iti takoj v uho?

Že v začetku 70. let sem igral po barih za ples in takrat se je skoraj izključno igrala instrumentalna glasba, nobenega petja. Danes si ne predstavljam, da bi kdo cel večer to poslušal, morda v kakšnem aperitiv baru, da ne motiš gostov. Ko sem začel vklapljati drugačne zvoke, efekte, veter, grmenje, sem moral paziti; te frekvence so bile drugačne od klavirja, ljudje so to imeli radi, samo da ni bilo preveč. Danes se najde veliko poslušalcev, tudi mladih, ki jim pašejo prelivi v ambientalnem štosu; ambientalna glasba človeka popelje stran od vsakdanjih problemov − ampak spet samo toliko, da s tem ne motiš in ne težiš.

Imeli ste tudi skladbe z besedili, prav tako futurističnimi, celo apokaliptičnimi: Zemlja kliče S. O. S., Vesoljne smeti in razvpiti Robot z danes smešno imitacijo robotskega vokala …

Za Robota, ki sem ga posnel z vokoderjem, sem celo dobil nagrado na Slovenski popevki in konkurentje so mi zamerili, češ da to ni petje in da sem instrumentalen komad prodal za popevko (smeh).

Verjamete v zunajzemeljsko življenje, ste že imeli izkušnjo?

Seveda verjamem. Japonsko morje ima veliko nedostopnih območij, kjer so dostikrat videli izletavati NLP-je. Nekoč sva se z dekletom, ko sva izstopila iz stoenke, ozrla v nebo in videla, kako neznan predmet z astronomsko hitrostjo šviga po nebu … Ko sem ustvarjal Andromedo, sem stanoval v stari Ljubljani, nad menoj je bilo prazno podstrešje, a sem ponoči, med komponiranjem, stalno slišal premikanje in korake. Sem mislil, da sem nor, in poklical moje takratno dekle, naj pride. In je tudi ona slišala. Nisem strahopeten, sem pa človek, ki želi vse logično dognati, zato me to zanima.

Hkrati pa ste karateist in nekdanji judoist. Kako gresta skupaj vesoljska zasanjanost in borbene veščine?

Pri karateju gredo vse negativne energije ven iz tebe. Z dihanjem, razgibavanjem telesa, krikom … Krik je zelo pomemben. Ljudje ne znajo zakričati. Moj starejši sin ne zna in ga ves čas zafrkavam. Negativna energija gre in pomiritev pride. Sploh zdaj to potrebujem, ko se bliža koncert in je kar napeto.

Pesem Sava šumi, ki so jo izvajali Dekameroni, je postala že tako ponarodela, da včasih pozabimo, da je njen avtor prav Miha Kralj, ki je bil njihov klaviaturist. Napisal jo je leta 1967, ko je bil v Zagrebu na delovni akciji v brigadi, kjer je bil športni referent in tudi udarnik: »To je pomenilo 150 karjol peska v vročini na nasip ob Savi. Tam sem spoznal svojo prvo ljubezen in ji napisal pesem, ki sem jo potem prinesel k Dekameronom.«

V začetku 80. let je na Slovenski popevki dobil nagrado za skladbo Halo Nataša, v 90. letih pa je komponiral glasbene podlage za razne dokumentarce TV Slovenija, kot so Slike iz Sečuana, Človek in igre, Utrinki o Sloveniji itd.


Comments are closed.